Rumeni veter v sivem polju.

V temnozeleni reki.

Rumeni veter z naročjem,

polnim nemirnih vran.

Rdeče drevo v sivem polju.

Samotno drevo v sivem polju.

Tiho drevo v tihem polju.

Prgišče vran je vrgel rumeni veter

v rdeče drevo.

Za hip so obvisele na vejah

kakor težki črni gozdi.

Potem so frfotale v rumenem vetru

skoz čelo,

skoz prsi

in skoz naročje rdečega drevesa.

V jesen se sklanja čas, so kričale.

Rumeni veter v sivem polju.

rdeče drevo v rumenem vetru.

rdeče drevo, samo,

in vrane na obrazu

poznega dne.

Za  jalov setev

v brezčutno zemljo

Nate sem se spolnil, brat.

tvoje bele zobe je mislila

najina mati.

tvoji beli mladi zobje

so bili jalova setev.

Vir: ZAJC, Dane. 2007. Kepa pepela: izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 8. 

Izbrala: mag. Savina Četina Žuraj,

Biti kaplja 

Biti kaplja na tvojih prsih,

biti svetla čista kaplja

na žejni koži,

biti nemirna kaplja

na vročih prsih,

biti posrkana kaplja na tvojem telesu.

Biti trska v tvojem ognju,

biti plameneč ogenj v tvojem ognju,

biti velik ogenj

v ognju tvojega življenja,

goreti, goreti, zgoreti

in biti pepel, ki ga raznaša

dih tvoje strasti,

ničesar več čutiti, ničesar več želeti.

Le v uničenju je mir in ljubezen,

le v uničenju je neskončna zvestoba,

mrtve stvari ljubijo z mirom večnosti,

o biti skala v polju

tvoje ljubezni.

Vir: ZAJC, Dane. 2007. Kepa pepela: izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 8.

Izbrala: mag. Savina Četina Žuraj

Isti  

Je na drugem svetu. Enakem.

Je drug na enakem svetu. Enak

Je enak na istem svetu. Drug na drugem

Isti.

Je tebi enak. Je enakih las

Enakih rok. Enake glave, enakih oči

Enakega pogleda. Enake starosti.

Je isti.

Enakih norosti. Enakih ljubezni

Enakih skušenj. Enakih ljubljenj.

Ki zdajle misli isto

Enakih plesov gugastih korakov

V mrežah mraka v polnočnih zankah

ujet v iste nastave.

Isti.

Enakih ran. Enakih brazgotin

Enakih dvomov. Enakih zmot

Enakih cincanj. Enakih padcev.

Je ti te sluti.

Ko te zgleda ko te v razpokani luči

Ko te med ljudstvom ki zumira istega

Ko te slutnjo ko te senco istega sebe

Reče ko te zagleda

Joj, kakšen smisel. Kakšen dvojni nič. Ha.

(Brblja iste besede. Vrti isti jezik.

Istež.)

Izbrala: mag. Savina Četina Žuraj

Kepa pepela

Dolgo nosiš ogenj v ustih.

Dolgo ga skrivaš.

Za koščenim plotom zob.

Med belim risom ustnic ga stiskaš.

Veš, da ne sme nobeden zavohati

dima iz tvojih ust.

Spominjaš se,  da vrane ubijejo belo vrano.

Zato zakleneš usta

In skriješ ključ.

Ampak nekoč začutiš v ustih besedo.

Votlina glave ti odmeva od nje.

Takrat začneš iskati ključ svojih ust.

Dolgo ga iščeš.

Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic.

Odkleneš rjo svojih zob.

Potem iščeš jezik.

Ampak jezika ni.

Potem hočeš izreči besedo.

Ampak usta so polna pepela.

In namesto besede se skotali

kepa pepela med saje

v tvoje grlo.

Zato odvržeš zarjaveli ključ.

Potem si narediš nov jezik iz zemlje.

Jezik, ki govori besede iz prsti.

Vir: ZAJC, Dane. 2007. Kepa pepela: izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 35.  

Izbral: Aleš Hofman, prof.

Ta roža je zate

Za velikimi so še ena vrata.
Za še enimi vrati so še ena vrata. Manjša.
Za manjšimi vrati so še ena vrata. Še manjša.
Za še manjšimi vrati so najmanjša vrata.
Najmanjša.

Za najmanjšimi vrati so še ena vrata.
Ta vrata so vratca.

Za vratci je vrt.
Na vrtu je manjši vrt.
V manjšem vrtu je še manjši vrt.
V še manjšem vrtu je najmanjši vrt.
V najmanjšem vrtu je vrtec.

V vrtcu je roža. Ena sama dišeča.
Ta roža je zate. Najlepša in največja.

Viri: www.sloport.net/forum/viewhread.php?tid=8882

Izbrala: Bojana Stojnšek, 1.č PTI