|
Tišina
Imata čas in človek svoj nekoč?
Ni to morda samo privid spomina,
da je obstajal čas, ko je tišina
bila neviden, čudežen obroč,
ki sem lahko po mili volji vanj,
iz njega stopal? Je bila svoboda,
ki zdaj se zanjo bijem? Bistra voda,
ki me odžeja? Vrč miru in sanj?
Tišina vseokrog in znotraj nas,
pa vendar: ko vse globlje tonem vanjo,
ko v njej potisočeri se moj glas,
ko vdere mi, narasla, pod lobanjo
prestrašen kriknem, v grozi onemim,
potem se zberem: spet si je želim.
Vir: ZLOBEC, Ciril. 2003. Samo beseda sem. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Str. 93.
Izbrali: Kaja Ivanović, 2. F
Klavdija Golavšek, 2. F
Bolečina
Verjameva: najgloblja vseh globin
je najina ljubezen dvoedina,
in veva: globlja je le bolečina,
ki divje dvigne se prav iz globin.
Te najine ljubezni, je gejzir,
ki zgane se, ko njegov čas naroči,
navzgor, ves čas navzgor, navzgor se toči.
Doslej bile so, zdaj ni več ovir,
Zemljo raztaplja, skalne skale kolje,
privre na dan in večno slep spregleda
nebo nad njim, pod njim zeleno polje.
Pomirjen, vdan, sam vase se seseda,
je skoraj jezero, je spet globina.
Zdaj v njem zrcali se neba vedrina.
Vir: ZLOBEC, Ciril. 2003. Samo beseda sem. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
Izbrala: Vanesa Bračko, 2. f
Zimska impresija
Črna ptica
v hitrem letu
kot nenaden strel.
Prebila je nebo,
neslišno se prevesila
na drugo stran …
Za njo na nebu,
gledam, je ostala
črna luknja
kot odprta pot
iz naše groze: Kam?
Je ptica, onkraj – mrtva?
Vir: ZLOBEC, Ciril. 2003. Samo beseda sem. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga.
Izbrala: Vanesa Bračko, 2. f
Čakam te
Pri meni si
a jaz sem sama
ne vzdramiš se, ko te objamem.
Pri meni si
a jaz sem sama
ne slišiš me, kadar te kličem.
Pri meni si
a jaz sem sama
ti neprestano si na poti.
Pri meni si
a jaz sem sama
in čakam te, o čakam, čakam.
Vir: ZLOBEC, Ciril. 2003. Samo beseda sem. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Str. 22.
Izbrala: Saša Oprčkal, 2. f
Dekliška
Sneži, sneži ...
Kje, kje si zdaj ti,
ki si tak grdo poigral se z menoj ...
Ljubezen in moč
si nosil v očeh,
ljubezen in moč
in radost in greh,
o, plaha on močna odšla sem s teboj ...
In zvezdnata noč
je dobre roke,
nad mano sklenila
in sanj natrosila
v to ubogo srce ...
Čas mladih dni,
in želje in sanje!
O, kot da sneži,
sneži tudi nanje ...
Morda, da tam daleč
na kraju teh belih gazi
in zame lebdi
kje tiha, prav majcena sreča.
A trudna, boječa
ne morem v te bele, v te ozke gazi,
na pota, ki daleč, v neznano drže ...
O kje si zdaj ti,
ljubezen in moč ...
Nikogar več ni,
nikogar, da bi kot nekoč
oprla se nanj.
In zvezdnata noč
ne trosi več sanj
v to bolno srce ...
Vir: Kovič, Kajetan, Zlobec, Ciril, Menart, Janez, Pavček, Tone. 1988. Pesmi štirih. Ljubljana : Cankarjeva založba. Str. 42.
Izbral: Darjan Teržan, 2. b
Očetu
"Na mnoga leta!"
s polno kupo ti življenje je napilo,
a nepošten krčmar
med radosti pelina ti prililo.
"Nič bolje ni z očetom šlo."
In si trpel,
ne da bi vprašal se, zakaj tako.
Mehak in dober kot spočita,
preorana zemlja na pomlad
v vinograd, med kaleča žita
hodil si miru iskat;
in često v brazde z zrnjem nasejal
si svojo zatajeno bolečino ...
Le kdaj zvečer si stopil v klet po vino
napil se ga, zaklel ... udaril!
A tožil nisi, da ti je hudo.
Nad pol podrto hišo, nad zemljo
tvoj sin za tabo ni zagospodaril.
Tvoj sin odšel je v svet,
tvoj sin poet
med narodom krošnjari
s svojim lastnim srcem, oče!
Srce poeta --- sejemsko blago,
ki ga ljudje lahko
po vrsti
preizkušajo med prsti
in barantajo zanj: "Bo? Ne bo?"
Vem, oče, v motno kupo
življenje ti prililo je pelina.
Vseeno! Rad bi za teboj zagospodaril,
si kdaj zvečer natočil v kleti vina
in se po kmečko ga napil, zaklel ... udaril!
Viri: http://www2.arnes.si/~ljijs30/fotokultura-zlobec.htm
Izbrala: Mihaela Bevc Mohar, 1. č PTI
|
